Keratokonus je degenerativno nevnetno obolenje roženice. Najpogosteje se pojavi v starosti od 15. do 35. leta. Gre za nenormalno preveč koničasto izbočenje roženice, ki se s časom vse bolj boči. Na začetku se kaže kot napredovanje rasti v dioptrijah na očalih pacienta, nato začne naraščati cilinder na očalih (oz. astigmatizem). Pri napredovalem keratokonusu z očali ne moremo več popraviti vida. Pomagajo samo kontaktne leče. Ko bolezen močno napreduje tudi nošnja kontaktnih lečk ni več možna, saj izpadajo iz očesa. Takrat je edina rešitev v operaciji – keratoplastiki oz. presaditev roženice. V populaciji se pojavi pri enem na 2000 ljudi. V Evropi ocenjujejo, da zboli za to boleznijo okrog 45000 pacientov na leto. Vzrok za nastanek bolezni še ni povsem poznan, domneva se, da gre za genetsko pogojeno obolenje, saj se pogosteje pojavlja v družini, kjer je že kdo s keratokonusom. Običajno se pojavi na obeh očeh vendar različno močno.Opazili so, da se pogosteje pojavi pri ljudeh, ki se pogosto (več let) drgnejo po očeh zaradi razvade, stalne iritacije, pogostega vnetja in drugih vzrokov.
Znaki bolezni
Pri keratokonusu roženica (prozoren sprednji del očesa skozi katerega gledamo) postaja vedno tanjša in se zaradi tega nepravilno izboči. Izbočenje roženice ima za posledico slabšanje vida, včasih se pojavi dvojni vid pri gledanju z enim očesom, nekateri opisujejo bleščanje in občutljivost na svetlobo.
Poznamo več oblik keratokonusa. Form furst keratokonus je pogosta oblika in praviloma ne napreduje. Ker ne napreduje, tudi zdravljenje ni potrebno To obliko keratokonusa največkrat odkrijemo naključno in pacientom ne povzroča težav. Pacientom pomagamo s predpisom očal ali kontaktnih leč. Smiselno je pacienta redno pregledovati, da ne spregledamo, če gre za napredovanje oz. progresijo. Pri napredovali obliki keratokonusa pacientom z očali težko izboljšamo vid, običajno je potreben predpis poltrdih kontaktnih leč, ki vzdržujejo pravilno obliko roženice. V kolikor kontaktne leče dobro prenašajo je mogoče, da z njimi zelo dobro vidijo. Problem je, da mnogi dolgotrajno nošenje kontaktnih leč težko prenašajo. Pri napredovali obliki pride do stanjšanja roženice in izbočenja, ki povzroči v roženici motnjave zaradi katerih se vid izrazito poslabša. V končni fazi je pri napredovali obliki obolenja potrebna transplantacija roženice.
Diagnozo keratokonus postavimo s preiskovalnimi metodami kot sta topografija in pahimetrija roženice, kjer računalniško posnamemo površino roženice. S preiskavami lahko ugotovimo stadij keratokonusa in napredovanje bolezni. Priporočljivo je, da te preiskave ponavljamo in tako sledimo poteku bolezni. Za natančno narejeno preiskavo je pomembno, da pacient pred tem vsaj 1 do 2 tedna ne nosi poltrdih kontaktnih leč. Poltrde kontaktne leče namreč pritiskajo na površino roženice in jo spremenijo ter stanjšajo do te mere, da je rezultat preiskave nezanesljiv.
UV cross-linking bi lahko prevedli kot navzkrižno povezovanje pod vplivom ultravijoličnih žarkov. Z uporabo ultravijolične A svetlobe in posebne raztopine vitamina B2 (riboflavina) sprožimo kemijsko reakcijo pri kateri se tvorijo nove prečne povezave med vlakni kolagena v roženici. To roženico naredi bolj čvsto, togo in biomehanično stabilno. Ker je roženica čvrstejša. Se ne boči več, in keratokonus ne napreduje več. Poseg je smiselno narediti samo pri pacientih, pri katerih je dokazano, da keratokonus napreduje, saj sam postopek ne zdravi keratokonusa, le zamrzne stanje kot je bilo pred opravljanjem posega. Dosedanje raziskave potrjujejo, da je ob pravilnih indikacijah metoda varna in lahko ustavi ali pomembno upoćasni napredovanje keratokonusa Z UV crosslinking metodo lahko zelo upočasnimo, v nekaterih primeri tudi preprečimo napredovanje bolezni. Cilj zdravljenja pri zgodnjih oblikah bolezni je, da poskušamo ohraniti vidno ostrino s katero je pacient s keratokonusom še zadovoljen. Pri nekaterih pacientih z zgodnjo obliko bolezni lahko po zdravljenju pride tudi do izboljšanja vida. Pri napredovalem keratokonusu s tem zdravljenjem poskušamo upočasniti napredovanje bolezni in tako čim bolj odložiti operacijo presaditve roženice keratoplastiko. Pomembno je vedeti, da se prvi rezultati zdravljenja pokažejo šele po 8 tednih, dokončna ocena uspešnosti zdravljenja pa je možna šele po 1 letu. Če je keratokonus že stabilen, poseg ni smiseln. Napredovanje keratokonusa se kaže z višanjem dioptrije, slabšem vidu, večanjem težav pri nošnji kontaktnih lečk, izpadanju kontaktnih lečk.
Potek postopka
Postopek poteka ambulantno v lokalni anesteziji s kapljicami in traja približno 60 minut. Pri posegu s površine roženice odstranimo tanek zaščitni sloj epitelnih celic. Tkivo roženice zatem prepojimo s posebno raztopino vitamina B2 (riboflavina), ki jo v oko kapamo 30 min. Nato oko obsevamo z ultravijolično svetlobo točno določene valovne dolžive (UV A žarki) 30 min . Na koncu operacije v oko vstavimo terapevtsko kontaktno lečo, ki površino roženice varuje prve dni po posegu. Po operaciji pacient občuti hude bolečine zaradi procesa celjenja površine roženice, ki lahko trajajo 2 do 3 dni.
Takoj po operaciji se lahko pojavi prehodna rdečina očesa zaradi celjenja epitelne površine roženice, ki lahko traja nekaj dni. Vid po operaciji je nekaj časa meglen, možno je tudi bleščanje, še posebno v prvih mesecih po operaciji. V določenih primerih se lahko pojavijo prehodne motnjave v roženici. Pozni zapleti po operaciji do sedaj še niso opisani, teoretično je možen pojav sive mrene ali spremembe v rumeni pegi.O smiselnosti posega vedno odloči oftalmolog po natančni preiskavi roženice in spremljanju sprememb na roženici vsaj 6 mesecev. Če je keratokonus že preveč napredoval in je debelina roženice manjša od 400nm, posega ni možno več opraviti.